Osebno izhodišče za resno predavanje na konferenci INFOS, 2001.

»Sedem let je minilo od moje prve elektronske pošte, pet let od prvega obiska www.yahoo.com. Potem so sledili navadni, ISDN in kabelski modemi, pa mrežne kartice ter komunikatorji in že skoraj leto dni sem stalno priključen. V tem času se je v mojih elektronskih predalih nabralo preko pet tisoč sporočil in dobrih tisoč piškotkov. Zapleten sem v pripravo ali vzdrževanje kakšnih desetih spletnih strani, večkrat na dan pregledam vsaj pet portalov, na koncu dneva včasih uporabim še Net2phone. V banko ne hodim več, časopise pa še berem. Internet je zame samo dodatek!« (Janez, 41 let)

Odgovor na naslovno vprašanje bi očitno težko dobili pri nekritičnih uporabnikih, ki se sploh ne zavedajo, da so »že čisto noter padli«. Sodelavcev skoraj več ne vidijo, s prijatelji se ne pogovarjajo, študentom ne dajejo pisnih gradiv, petletnim otrokom pustijo, da sami nalagajo nove igrice. Internet jim je spremenil življenje, ne da bi se tega sploh zavedali. Človeški postanejo samo takrat, ko se jim sesuje strežnik.

Tudi v Sloveniji je že nekaj tisoč uporabnikov zgornjega tipa in še več deset tisoč bolj zmernih, ki so vključili uporabo interneta v svoje komunikacijsko oz. medijsko vedenje. Dovolj, da si tudi v slovenskih podjetjih zastavljajo vprašanje »kakšne spremembe prinaša nov medij za tradicionalni trženjski koncept?« Bolj zahtevni tržniki se sprašujejo »ali potrebujejo za obdobje po Internetu tudi novo marketinško paradigmo?« Tisti, ki si upajo dvomiti, pa še razmišljajo »v kolikšni meri nekatere značilnosti slovenskega trga omejujejo razvoj novega medija pri nas«? V nadaljevanju je podanih nekaj razmišljanj na težka vprašanja, na katera bomo še dolgo iskali prave odgovore.