* vedo, da je bilo že vse vnaprej zmenjeno,* dvomijo, da lahko kdorkoli ocenjuje njihova dela,* razmišljajo, ali so imeli v žiriji mogoče prav.Za slednje bo verjetno zanimivo, kaj smo v žiriji sploh počeli, kadar nismo jedli in pili pri Zlatem sidru. Mednarodna žirija je začela z delom zares v ponedeljek, torej dva dni pred začetkom festivala. Končne rezultate je sprejela sredo popoldan, le nekaj ur pred slavnostno otvoritvijo. V treh dneh smo bili skupaj od jutra to večera, efektivno pa smo delali celih trideset ur. Dobro polovico tega časa smo porabili za pregled preko sedemsto prijavljenih del, ki smo jih ocenjevali najprej vsak zase z ocenami od 1 do 10. Uvodoma smo se dogovorili, da je kriterij za uvrstitev v ožji izbor ocena 5,5, kar praktično pomeni naslednje: če ti je delo všeč, ga oceniš visoko, če meniš, da je slabo, mu daš seveda nizko oceno; v primeru, da si neodločen, daš oceno 5 in odločitev o uvrstitvi v ožji izbor prevališ na ostalih osem članov. Skupno se je v ožji izbor Zlatega bobna po avtomatičnem izračunu srednjih ocen uvrstilo 96 del, kar pomeni 13,5 %.  Pri izbiranju zmagovalcev nismo več uporabljali računalnika, ampak princip volitev. Če se je v neki kategoriji uvrstilo naprej npr. pet del, smo si jih ponovno ogledali in vsak zase določili najboljše. Sekretarka žirije je naše izbore napisala na tablo in potem je bilo seveda več možnosti. Nekaj je bilo primerov popolnega strinjanja, kar nam je dalo veliko prijetne samozavesti. Največkrat smo se v žiriji razdelili okrog dveh kandidatov za zlato paličico in potem smo seveda diskutirali; včasih samo pet minut, enkrat pa celo dve uri. Odločalo je potem ponovno glasovanje, kjer smo vedno imeli vsaj dvotretjinsko večino za zmagovalca. V dveh izjemnih primerih smo podelili pa dve zlati paličici na kategorijo, ker smo se strinjali, da si obe deli to zaslužita. Če je bilo v ožjem izboru v neki kategoriji samo eno delo, smo se prav tako z glasovanjem odločili, ali dobi nagrado ali ne. Na enak način smo potem izbirali še zlate bobne izmed dobitnikov zlatih paličic. Opisani način dela seveda ni nič posebnega oz. mu bolj ali manj sledijo verjetno vse žirije, ki želijo objektivizirati svojo subjektivnost. Če so v žiriji kompetentni strokovnjaki in nihče ne prevladuje zaradi izjemnih retoričnih sposobnosti ali osebne moči, potem opisani način dela zagotavlja zmago najboljšim in preprečuje nagrajevanje slabših. V mednarodni žiriji smo bili soglasni, da smo pri svojem delu uspeli. Osebno sem v to prepričan tudi zaradi odzivanja publike na zaključni slovesnosti in posameznih pohvalnih komentarjev. Ker tudi hudobnih pripomb nisem veliko slišal, bi lahko to svoje poročilo že kar osladno zaključil, če ne bi... Zadeva je namreč zakomplicirana v toliko, da sta bili v Portorožu dve žiriji, ki nista bili popolnoma soglasni. Pri tem je ena bila “svetovna” zaradi svoje mednarodne sestave, druga pa si je kot najvišji kriterij postavila “svetovno”. Seveda je mednarodna žirija ocenjevala širši izbor del, zato načelno ni nič spornega, kadar zmagovalec ni slovensko delo. Zanimivo postane takrat, če je bil dobitnik zlate paličice ali bobna na slovenskem delu spregledan, ali če zmagovalec slovenskega festivala ni prišel niti v mednarodni izbor. Takšnih primerov je veliko oz. trikrat več kot tistih, kjer sta bili obe žiriji enakega mnenja. Poglejmo si dejstva: A: Nagrajena slovenska dela, ki jih je nagradila tudi mednarodna žirija:·         katalog Vite Mavrič (ZS+ZB)·         TV oglas za viski Whyte&MacKay (SS+ZP)·         TV oglas za družbeno akcijo “Vsi drugačni, vsi enakopravni” (ZS+ZP)·         tiskan oglas “Sharp in Mind” (SS+ZP)·         embalaža za motorno olje Proton (ZS+Zizbor)·         TV oglas “Potrebujete Delo” (SS+Zizbor)·         publikacija Lutke (SS+Zizbor)·         vabilo na Zlati MM (SS+Zizbor) B: Nagrajena slovenska dela, ki jih mednarodna žirija ni uvrstila v ožji izbor:·         TV oglas “Samosvoja”-Lisca·         TV oglas “Čas-zavarovalnica Concordia”·         tiskan oglas-serija “Dober tek” za McDonald’s·         tiskan oglas “Donat odprto/zaprto”·         tiskan oglas “Ponaredek” za kavbojke Levi’s·         tiskani oglasi-serija za Studio marketing·         embalaža Sola C: Slovenska dela, nagrajena na Zlatem bobnu, v SOF-u samo ožji izbor:·         embalaža za sir LM (ZB)·         TV oglas “Barve razpoloženj”·         koledar Adriatic 94·         etiketa za vino Pikolit·         poster “The Rabbit” (ni v ožjem izboru SOF-a)·         letno poročilo UBK banke (ni v ožjem izboru SOF-a) D: Slovenska dela, uvrščena samo v ožji izbor Zlatega bobnaTV oglas KamagelTV oglas “Romeo in Septolete”TV oglas “Only you” za ProtonTV oglas “Kravji hod” za Zlati MMTV oglas “Prazna glava” za Knjižni klubtiskan oglas “Reprofitnes” tiskan oglas za Marketing klubpredstavitveni katalog za fotografa D. Dubokovičakoledar Adriatic 95koledar Fotografije, Bastetiketi za vino Sivi pinot in Rumeni muškat Zgornja preglednica nedvoumno kaže, da sta slovenska in mednarodna žirija prišli do različnih rezultatov, čeprav je nekaj zmagovalcev tudi istih. Razlike so v veliki meri logične in pričakovane; domačo žirijo odlikuje boljše poznavanje jezika in celotnega konteksta oglasa, hote ali nehote pa se tudi zavedajo siceršnje ustvarjalne moči ter družbene vloge avtorja oz. agencije. To dejstvo še posebej velja za ocenjevanje tiskanih del oz. oglasov. Ker tega razkoraka med žirijama preprosto ni mogoče preprečiti, ga tudi nima smisla zanikati. Po mojem mnenju je pravzaprav še dobro, da sta obe žiriji bili vsaj delno soglasni oz. da ni prav veliko kričečih nasprotij. Kot kritičnega opazovalca slovenskega oglaševalskega prostora pa me določene razlike posebej zanimajo in si jih vsaj deloma tudi znam razložiti. Predvsem pri TV oglasih je mogoče uspeh filma kot je npr. “Samosvoja” pripisati dejstvu, da je ta izrazni stil skoraj dvajset let bil neke vrste slovenski filmski standard. Televizijsko oglaševanje na Slovenskem ima enega samega očeta, ki je naredil serijo antoloških filmov in zanje dobil tudi letošnjo nagrado za življenjsko delo. Slovenski gledalci so se “mlečnega” esteticizma tako navadili, da spet s solznimi očmi gledajo petnajst let star film. (Pri tem lahko dodamo, da je ponovno predvajanje istega sporočila po tako dolgem obdobju svetovni rekord; sploh pa se je mimogrede rodila cela nova generacija in zgodilo se je tisoč sprememb.) Režiserji, ki sledijo takšnemu esteticističnemu pristopu praviloma naredijo všečen vtis na gledalce, tvegajo pa, da po tridesetih sekundah ničesar ne ostane, še najmanj pa kakšno razumljivo sporočilo. Zato velja pozdraviti nova, predvsem bolj lastna oz. avtorska izražanja v domačih TV oglasih; pa četudi so včasih nerodna v izvedbi. Iz dela mednarodne žirije velja opozoriti še na nekatere dileme. Kako npr. ocenjevati dela, kjer so podpisani tudi avtorji iz drugih delov sveta ali pa je vsaj čutiti njihovo prisotnost. Pri tem smo se držali formalnih kriterijev in verjetno naredili vsaj eno krivico, ki pa k sreči že sicer nagrajenega avtorja ni preveč bolela. V bodoče bomo morali mejo Nove Evrope še bolj jasno potegniti in dodati kategorijo priredbe ali adaptacije. Zanimivo je bilo tudi naše razhajanje ob TV oglasu “50-ta leta” za kruh Wasa; trije člani žirije s čistega Zahoda so bili navdušeni, otrokom socializma pa se je zdel žaljiv. Potem, ko smo razčistili naše predsodke, smo se vendarle strinjali, da zasluži priznanje. 

V mednarodni žiriji smo se pogovarjali tudi o politiki, kulturi in o življenju kar tako. Primera O.J. sicer nismo znali razložiti, prišli pa smo do nekaterih drugih ugotovitev. Posebej kruto je razmišljanje Andrewa Rawlinsa, da oglaševanje Nove Evrope skoraj v celoti zrcali slo po posnemanju Zahoda v klasičnem kapitalističnem smislu. Družbenih akcij, ki bi nagovarjale k višji kvaliteti življenja je malo in tudi niso najbolj prepričljive oz. so nekje v kotu. Površna sociološka analiza kaže, da se sedanjega življenjskega stila in realnih razmer celo sramujemo. Verjetno bi vsi “novoevropejci”, razen velikih Rusov, potrebovali več samozavesti. In letošnji Portorož jo je mnogim upravičeno dvignil. Za drugo leto naj velja “domače je svetovno”!