Topli jesenski večer na obrežju reke Colorado, gruče turistov se zbirajo pod mostom, da bi videle v živo enega največjih naravnih fenomenov v urbanem okolju. Izpod glavnega mostu milijonskega Austina se bo nekaj minut po sončnem zahodu odpravilo na večerni lov štiri milijone netopirjev. Grozljiv in hkrati čaroben prizor, ki ga spremljam s hotelske terase nad reko. Potem se vrne spokojnost, otroci jezijo starše s polivanjem ketchupa, moški ugibamo o imenu neznane dame s čarobnimi očmi pri sosedni mizi, ženske se pogovarjajo o družinskih zadevah.

Opisano sobotno vzdušje verjetno ni najbolj tipična slika Amerike jeseni 2001, je pa kar značilno za moje desetdnevno bivanje v Texasu. Zgodilo se mi ni nič pretresljivega, vsa letala so bila točna, moji stari prijatelji so me bili veseli, sproščeno prijazni so se ukvarjali s svojimi vsakdanjimi problemi. Bolj natančni pregledi na letališčih so v Ameriki res nekaj novega, a na potovanjih v eksotične kraje tako normalni, da me tudi niso motili. Bili so celo zabavni; moja osebna pregledovalka na letališču v Dallasu me je vprašala kam potujem in ko je slišala "Venice", na karti pa prebrala "London", se je pozanimala "a je to del Londona?".

Daleč od krute realnosti so tudi hodniki komunikacijskega oddelka univerze Southwest, kjer po stenah visijo pogledi bodočih novinarjev na aktualna dogajanja. Njihova mnenja so bila bistveno bolj raznolika, kot pa jih je možno zaslediti v pravem ameriškem časopisju. Na univerzi, ki stoji v nekdanjem kavbojskem mestu San Marcos, sem v razredu kolega Mike McBridea predaval o oglaševanju v vzhodni Evropi, kot se zrcali skozi zmagovalce Zlatega bobna. Študentje mednarodnega oglaševanja so bili neverjetno zainteresirani za daljni tuji svet, kar po mojih dvajset let starih spominih ni bilo ravno tipično za ljudi v osrednjem Teksasu. Zdi se, da globalizacija počasi dosega tudi ruralne predele Združenih držav in njihova podeželska mesta.

Glavni razlog mojega potovanja v Ameriko je bila znanstvena konferenca združenja Association for Consumer Research. Med 1750 člani tega združenja so praktično vsi predavatelji in akademski raziskovalci vedenja porabnikov po svetu, večina seveda iz ameriških univerz. Tam so v letih 1980 do 1990 naglo rasle poslovne šole in nova akademska delovna mesta, tako da se je v tistem obdobju število članstva celo podvojilo. V zadnjem desetletju te hitre rasti ni več, interes za področje pa se še krepi. Anketa med člani ACR je pokazala, da je vse več profesorjev na marketinških oddelkih ameriških poslovnih šol, ki jim je vedenje porabnikov primarno področje raziskovanja.

(celotno besedilo je na voljo v priponki)

Damjan Janez: Onkraj raziskovanja potrošnje. MM-Marketing Magazin, Ljubljana, XXI(2001), 247, str. 16-17.