Politična vest in zavest mi sicer pravita, da je primerjanje volivcev in potrošnikov vulgarno. Kot prva asociacija na volitve se mi pred očmi pojavi popolna slika volišča iz davnega leta 1970 v Mariboru, ko sem bil kot priden pionirček del ikonografije z jugoslovanskimi zastavami, rdečimi nageljni in Titovo sliko. Volilna udeležba je bila obvezna in visoka, volivci nasmejani in referendum je seveda uspel. Da je udeležba na volitvah ustavna pravica in državljanska dolžnost sem se učil tudi osem let kasneje pri predmetu Državljanska vzgoja v Teksasu. Tako vem, da naj bi s svojo udeležbo na volitvah prispeval k demokratičnosti volitev in zagotavljal legitimnost demokratičnega sistema. In demokracijo kot vrednoto sem resnično občutil, ko sem kot državljan glasoval na referendumu za osamosvojitev. Bilo nas je 93,2 % volilnih upravičencev, ki tisto nedeljo decembra 1990 zagotovo nismo šli po nakupih.

Ampak danes je Slovenija kapitalistična republika, članica NATO, kjer so trgovine ob nedeljah odprte in mediji poslovno svobodni. V tem svetu smo hote ali nehote večji del dneva v vlogi potrošnikov. Tudi če ničesar ne kupujemo, nas komercialna sporočila v starih in novih medijih silijo v nenehno odločanje o ponudbi. In celo če o sebi ne razmišljamo kot o potrošnikih, nas tako obravnavajo tržni raziskovalci. Večji del našega javnega prostora je oznamčen, svojo zasebnost in osebnost ustvarjamo z izborom ali zavračanjem znamk. V tem okolju se volitve zdijo bolj resničnostni šov, ki ga plača država. Upravičeno se postavi vprašanje koliko potrošnikov bo tisto oktobrsko nedeljo dalo na svoj nakupovalni seznam tudi udeležbo na volitvah.

Celoten članek: Marketing Magazin (317), september 2007, str. 6-8.