Med Dunajsko in Celovško cesto se moje življenje odvija od septembra 1978, ko sem se po nekaj tednih bivakiranja v šišenskih stolpnicah preselil v študentsko sobo nad Festivalno dvorano. Pet let pozneje sem začel službo v Studiu Marketing v Delovi stolpnici, od koder smo se raziskovalci preselili v prostore Ekonomske fakultete. Gral je imel prvo pisarno na Parmovi, Mediana na Dunajski, Sartes je na Celovški. Na istih naslovih sta bila še SOZ in DMS, potem še ena avantura v črni vdovi in stalni kotiček v P-333 na Kardeljevi. V mnogokotniku, ki ni večji od kvadratnega kilometra, sem v petindvajsetih letih zamenjal sedemnajst pisarn, sob ali stanovanj ter doživel večino tistega, o čemer sanjajo in česar se bojijo moški od pubertete naprej.

Otroštvo (do leta 1977). Do moje polnoletnosti o slovenskem oglaševanju nisem razmišljal, razen da sem občudoval zajčke v Cik-Caku. Še kot potrošnik skoraj nisem obstajal, ker sem si želel edino novih olstark.

Občudovanje (1978-1983). Prva reklama, nad katero sem se resnično navdušil, je bil spot za Toper, kjer so lepi in mladi plesali ob čudoviti glasbi v smučarskih kombinezonih. Na začetku študentskih let se mi je zdelo nedosegljivih še veliko stvari, od lepih punc v reklamah za mleko in deit do bivanja v hotelih in večernih zabav. In ko smo se študentje drugega letnika psihologije pogovarjali o nekem studiju za Bežigradom, kjer najboljši psihologi proučujejo potrošnike, se mi je to zdela sanjska služba.
V zadnjem letniku se je vse to zgodilo. Najprej sem spoznal kolegico, ki si je oblekla majico v filmskem oglasu Rada imam mleko. Nato so prišla Klinetova predavanja in obisk Studia Marketing, kjer je o veličini oglaševanja navdušeno govoril sam Zlatko. Nekaj dni pozneje sem spoznal še novega direktorja Jerneja, in ko sem bil z njimi prvič na kreativnem sestanku, je bil moj svet popoln. Formalno sem svojo kariero začel pri projektu zamenjave Deita s Stilom, ki je verjetno še danes največji in najdražji slovenski marketinški podvig.
V svoji zagnanosti, podprti s študentskimi napotnicami, sem bil v enem dnevu sposoben anketirati osemdeset ljudi v Maximarketu in nato še celo noč vnašati podatke. Intervjuval sem gospodinje na gorskih kmetijah, spraševal Arabce v študentskem naselju, kaj pomeni Radin, naučil sem se vrteti SPSS, risati tabele in pisati poročila. Preprosto sem naredil vse, da bi dobil takrat še sanjsko službo.
Zgodilo se je poleti 1983, ko sem postal najmlajši uslužbenec v prvi, edini in sploh naj jugoslovanski agenciji, Studiu za marketing in propagando ali SM Delo. V relativno slabem poslovnem letu 1983 je ta najmanjši TOZD v ČGP Delo z dvajsetimi ljudmi ustvaril dobre tri milijone mark prihodka, od katerih je po plačilu vseh potrebnih in nepotrebnih stroškov samoupravljanja še zmeraj ostalo dobrih dvesto tisoč mark čistega dohodka. Bajen denar za čase, ko je bila moja dokaj solidna plača štiristo mark. Za ta denar sem napisal še seminarsko nalogo Problem samoupravne organiziranosti TOZD-a Studio marketing Delo z vidika dohodkovnih odnosov.
Medeni meseci so trajali približno pol leta, dokler nismo šli na sindikalni izlet v Prlekijo in so občudovana imena postala samo ljudje. Službeni dnevi niso bili več vsak dan drugačni in na plačo z dnevnicami sem se navadil. Potem se je poslovil še Jaka; na njegovi zadnji večerji sem spoznal, da so odnosi med ljudmi (v agenciji) malo bolj zapleteni, kot sem bil sposoben razumeti. Čeprav sem tisti nepozabni večer sedel zraven sanjske mamice iz oglasa za sladoled (Mami, jaz bi še! Saj ga je za vse), sem bil kar malo žalosten.

Odkrivanje (1984-1988). Še kakšno leto sem se trudil, da bi bil povsod zraven. Komaj sem čakal kreativnih sestankov, da bi lahko predstavil rezultate raziskovanj potrošnikov. Ampak kaj, ko so oblikovalci med mojim raziskovanjem včasih že vse narisali in filmarji vse posneli. Toliko slabše za rezultate, če se niso skladali z novo realnostjo. Kljub temu sem postal pomemben in na 11. posvetovanju ekonomskih propagandistov Jugoslavije marca 1985 v Hercegnovem, kjer so bili zbrani vsi doktorji in direktorji takratnega marketinga, sem predstavil svoj prvi međunarodni referat Psihološki aspekti segmentacije tržišta.
Sledila je ustvarjalna kriza, ki sem jo rešil s prostovoljnim služenjem obvezne vojske. Zadeva je relativno pomembna, ker sem v urah samote resnično prebral fotokopijo celotnega Kotlerja od prve do zadnje strani. Za JLA je bila to tako revolucionarna zadeva, da je moral moj major na zagovor, zakaj berem angleško literaturo. Ampak tudi v mirnodobnem sestavu slovenskega marketinga je recitiranje in delno razumevanje osnov marketinga pomenilo resno konkurečno prednost.
Sredino osemdesetih let so jugoslovansko stvarnost označevale besede kriza, inflacija, stabilizacija, reforme. In SM je bila Jugoslavija v malem, kjer smo se konstantno reorganizirali, sprejemali nove ljudi in proslavljali njihove odhode. Resnično velika stvar pa je bila ustanovitev raziskovalnega oddelka, ki ga je vodil Zlatko Jančič. Izolirani od vsakdanje agencijske kreativnosti smo študirali, raziskovali, diskutirali, obiskovali vse mogoče mednarodne konference, imeli na praksi tuje študente. V tem času so med drugim nastali projekti promocije jugoslovanskega turizma Pod svobodnim soncem in spodbujanja k rekreaciji Sonce, voda, zrak, svoboda. Zgodila se je raziskava imidža našega edinega globalnega podjetja Iskra, v kateri smo s specialnimi metodami opravili intervjuje s politiki in drugimi pomembneži, in opravljena je bila prva velika slovenska medijska raziskava. Vrhunec je bil november 1988, ko smo na Bledu pripravili interno, sicer pa čisto pravo marketinško konferenco s programom, ki še danes zbuja spoštovanje.
Bilo je prelepo, da bi trajalo, preveč so nam bili zavistni in mi smo bili prepametni, da bi zdržali skupaj, pa še preveč priložnosti za dober fuš je bilo. Kupil sem si svoj prvi osebni računalnik in čez nekaj mesecev z neskončnim užitkom oddal odpoved.

Osamosvajanje (1989-1993). Sledili so novi medeni meseci, ko sem bil prijavljen kot obrtnik v Domžalah in iz dnevne sobe čez dan organiziral raziskave po celi Jugoslaviji, zvečer pa smo z Marjanom in Rudijem naredili kakšen oglas; mimogrede sva z Blažem napisala še referat za mednarodni kongres ESOMAR. Mediji so bili takrat zelo prijazni, in če si rekel, da si agencija, si dobil 15-odstotni popust. Veliki direktorji slovenskih firm so bili prav tako še skromni ljudje in nihče ni pričakoval bleščečih poslovnih prostorov ter velikih avtomobilov. Gralova prva pisarna je bila v baraki na Parmovi, kjer sta bila nekaj mesecev naša soseda Janša in Bavčar potem sta postala ministra. Takrat se je zdelo, da lahko vsak postane vse, in tudi z oglaševanjem, raziskovanjem in strateškim marketingom so se začeli ukvarjati vsi.
Tudi Gral je najprej delal vse, čeprav sem bil uradno v službi sam. A na zadnjem JFTK v Portorožu sem se zjokal od užaljenosti, ker mi žirija ni hotela podeliti nagrade mladi up, ker sem že bil v službi na SM. Odločil sem se, da ne bom več delal reklam. Gral je postal predvsem raziskovalna agencija, in to vedno večja, z vedno večjimi stroški. Udeleževali smo se marketinških sejmov, klubov in maratonov, domačih in tujih konferenc, dobivali vse bolj zahtevne projekte.
Aprila 1992 sem na maratonu v Delovi dvorani iz plastičnega korita stresel velik kup časopisov in revij, še prej pa preštel vse oglase in jih pomnožil s ceno oglasnega prostora. Ali lahko sprejemate odločitve za petdeset milijonov mark, ne da bi vedeli, kdo bere medije, ki jih plačujete? je bil zelo prepričljiv argument za komercialni začetek projekta Mediana. Vera, Janja, Rudi, Blaž in jaz smo vedeli vse o raziskovanju medijev, premalo pa o kapitalizmu.
V zame totalno prelomnem letu 1993, ko se je ravno začenjala slovenska zgodba o uspehu, Zlati boben pa je že bil rahlo mednaroden, sem se umaknil v arktično zimo Kotlerjeve univerze Northwestern.

Odločanje (1994-). Po vrnitvi oz. nekaj mesecih poslušanja gurujev in branja knjig sem mislil, da bom samo še profesor na najbolj ugledni slovenski univerzi. Pa so se začele žirije, komisije, predsedstva, odbori, festivali in nastopi, ki ti dajo zanimiv občutek pomembnosti.

Opazovanje (1996-). Obdobje, ki se je pri meni začelo na mednarodnem študentskem oglaševalskem tekmovanju MESAC, prevladalo pa po vsakoletnih festivalskih druženjih v Portorožu. Vedno znova me je šokiralo, ko sem skozi verbalno agresivnost občutil neizprosno ambicioznost in napihnjeno samozavest vse mlajših udeležencev.

Odhajanje (2001-). Začne se, ko ti vse prej napisano ni več tako zelo pomembno. Ampak faze zadnjih desetih let še ne sodijo v zgodovino in z njimi sem želel samo zaokrožiti model. Sploh pa se zadnje tri faze lepo prepletajo in dopolnjujejo.
Za konec še vrnitev v prostor med Dunajsko in Celovško cesto, kjer je ne tako dolgo tega bilo tudi središče vinarstva, računalništva, gradbeništva, tiskarstva in založništva. Razvoj tehnologije in tranzicija po slovensko sta v nekaj letih zbrisala podjetja, kot so Slovin, Iskra Delta, Gramex in Dom tiska. Naš četverokotnik čaka še zanimiva prihodnost!

Damjan J.: "Med Dunajsko in Celovško cesto", Marketign Magazin, XXIII (9), 2003, str. 25.