Sončno jutro na najvišjem balkonu hotela Palace.
Prince of Venice odhaja, Portorož se prebuja, tihožitje narave samo še fotografija.
Kakšni čudoviti prvomajski prazniki so pred menoj !

Nočna vožnja proti Ljubljani.
Zaspan bolj kot pijan, besen bolj kot žalosten, zadovoljen le po spominu.
Briga me, če me ustavijo policaji. Samo da je mimo!

Dan, ki združuje opisane občutek, je lahko samo neskončno dolg in nepozaben. Takšna je bila zame zadnja aprilska sobota, za katero sem žrtvoval devet nedelj, tri noči in še neskončne ure ob čisto navadnih popoldnevih. In to isto je sedem mesecev počelo še sto drugih ljudi. Zato, da so tisto soboto zvečer jokali od žalosti in razočaranja - razen zmagovalcev.

Kadar se predaš ideji, ne preneseš poraza! To spoznanje ljudi stara in spreminja v norce vse tiste, ki ga ne sprejemajo. Zato pa nekateri pridejo na vrh in zato svet se premika hitreje ter spreminja v barve.

MESAC je zgodba o ideji in nezaupanju. Začela se je v čudovitem poletnem večeru na Bosporju, ko sem rekel “Nice to meet you, Mr. Holmes”. Oktobra je bil profesor Holmes v Ljubljani in novembra je bil John v Portorožu. Februarja sva pri zajtrku v Saratogi idejo spremenila v načrt in naslednji dan sem v New Yorku spoznal, kaj je to nezaupanje. Še sreča, da je bil posnetek Zlatega bobna v barvah !

Potem so sledila pisma, veliko pisem in veliko prošenj. Malo jih je bilo uslišanih, ampak v Portorož je vseeno prišlo sto mladih, ki jih je usoda zapisala med propagandiste. “Say Hi to Neon” so vzeli zares in poti nazaj ni bilo več. Niso vedeli, da je Chrysler v težavah, da je za  IAA “nova “ Evropa  neskončno daleč.

Iz idej so nastajali kupi papirja, iz vztrajnosti so se rodili projekti. Štirideset strani bolj ali manj disciplinirane kreativnosti, številk in shem, barv in skic. Velike nove ideje so se spremenile v slogane, ki smo jih mogoče že slišali. Nikoli ne bomo točno vedeli,  kaj je premišljevalo pet veličastnih sodnikov, ampak rekli so “tile mladi so dobri”.

Pravzaprav so bili najboljši. Še zdaj razmišljam, kako so se dogovorili, kdo izmed njih bo stopil na oder. Vsi so se mi zdeli lepi in pametni, vedeli so o čem govorijo in znali so to povedati. In vsi so verjeli, da bodo zmagali !

Med dvanajstimi izbrati enega. Enostavna naloga za računalnik, težka za žirijo in nerazumljiva za udeležence. “Kako je mogoče, smo šele drugi ?” “Ta žirija ni mogla razumeti našega projekta “. Kako lahko se je nasmehniti drugim, kako hitro sem pozabil svoje zadnje solze.

Konec koncev, kaj pa pravzaprav takega, če si sekretar MESAC-a. Pišeš pisma v Bolgarijo, telefoniraš v Ameriko, pošiljaš fakse na FDV, narediš seznam in rezerviraš dvorano. Enostavne stvari so komplicirane, če jih počneš ob prostem času. In če zanje nisi plačan, se ti zdijo tako pomembne.

“Fantasic job, Janez”. Mogoče res, ampak slišal sem, da je bilo vino toplo, da so sodniki zamujali, da ne poznam pravil. Ob majhnih pripombah se nasmehneš, kot te zvečer vržejo iz hotela*, ti poči film. Ampak pozabite detajle! In ne sprašujte me drugič, kje sem se toliko naučil.
Hvala študentje!
--------------------
* Žal ni samo reminiscenca, ampak kruto dejstvo; hotel Palace je bil med prvomajskimi prazniki oèitno prebukiran. Zakaj so se odloèili, da bi izselili prav Johna Holmesa in mene, mi ni èisto jasno. Je pa milo reèeno neokusno, da starega ameriškega profesorja obtožijo ponarejanja hotelske rezervacije. Njihovo razumevanje poslovnega odnosa do èloveka, ki jim pripelje stotrideset gostov, pa je sploh zanimivo.