Največji del letošnjega festivala sem preživel v pozi, ki je razvidna iz priložene slike (za računalnikom z Evo) in pisal nagovore, zagovore, popravke programa in povzetke rezultatov. Nagrajence sem  sicer znal na pamet že v sredo zvečer, vendar sem večino prvič videl šele v petek na podelitvi. Priče trdijo, da sem imel čas tudi za gala večerje in druge nočne dogodke, vendar ostane nesporno dejstvo, da sem letošnji Zlati Boben videl predvsem od zadaj. Zato so me tem bolj zanimale ocene “največjega oglaševalskega dogodka vzhodno od Cannes-a” s strani tistih, ki so ga videli od spredaj.

Najprej sem prisluhnil čudovitim besedam, ki sem jih slišal od tujih gostov. Večinama so bili zelo prijetno presenečeni, navdušeni nad organizacijo in gostoljubjem ter spremljajočim pompom. Kljub temu da verjamem v njihovo iskrenost, vse tuje pohvale ne morejo v celoti uravnotežiti domače kritike. Nesporno in kruto dejstvo namreč je, da sem prebral in slišal bistveno manj pohval in mnogo več kritik, kot prejšnja leta. Poskusimo torej razmišljati o razlogih za relativno negativno podobo Zlatega bobna v širši javnosti. Gre namreč za veliko nasprotje s prejšnjimi odzivi javnosti, predvsem pa z dejansko vsebino in organizacijo festivala, ki je presegel vse dosedanje.

 Razočaranje domačih agencij z odločitvami žirije je nedvomno pomembno prispevalo k ohladitvi navdušenja nad dogodkom. V veliki meri je to razumljivo, ker je res težko na hitro odgovoriti zakaj je nek češki zajec boljši od nasmeha najlepših uvoženih manekenk !?* Vendar je od zadaj tudi dejstvo, da je s prevlado tujih agencij Zlati boben dejansko postal mednaroden in torej ne več slovenski. Ker torej ni več “naš”, se je z njim težje identificirati in ga je tudi lažje kritizirati.

 Bleda zaključna prireditev na sicer razkošni sceni je drug razlog, ki je bistveno prispeval k slabšemu odmevu. Tako kot je pred dvema letom zelo uspel gala večer vse obrnil navzgor, je letošnja zmeda na odru razvrednotila štiri zelo bogate festivalske dneve. Ironija tega večera je, da so se pravzaprav vsi udeleženci zelo trudili in da nihče ni naredil neke velike napake. Šlo je za eksperiment, ki bi z malo sreče ali več pozitivne energije lahko zelo uspel, a žal ni. Za končni rezultat je seveda najbolj odgovoren Bob Garfield, ki pa je bil (po mnenju bolj vpletenih gostov) tak kot zmeraj; aroganten, egocentričen, na trenutke celo smešen, v celoti pa neprepričljiv.

 Številne slabšalne ocene, ki sem jih prebral v časopisih ali slišal od “dobroobveščenih” kritikov so verjetno najbolj vplivale na nerazpoloženje do bobna. Največkrat gre za podrobnosti, ki so prav smešne, a novinarsko tako hvaležne*. Organizatorji si mogoče lahko na hitro očitamo, da smo bili do novinarjev manj pozorni kot prejšnja leta, kot posledica naše večje samozavesti. Po drugi strani pa so mogoče tudi novinarji presodili, da je prireditev dovolj zrela za kritično obravnavo in ji ni več potreben inkubator. Določen bumerang efekt ima zagotovo tudi po svoje prevelika publiciteta dogodka; precej kolegov iz sorodnih ali drugih področij je bilo nejevoljnih, ker “so reklame že skoraj toliko pomembne kot politika”. Skratka, sončenje na očeh javnosti ima svojo ceno, ki smo jo letos plačali še za nazaj.

Seveda so med kritikami Zlatega bobna tudi bolj vsebinski pomisleki. Eden hujših je trditev, da bi naj bil letošnji Zlati boben dolgočasen! Dolgočasnost je subjektivni občutek oz. razpoloženje, ki je lahko posledica pomanjkanja škandalov in priložnosti ali pa tudi skromnega programa. Na tej točki vsekakor ugovarjam. Program je bil letos daleč najbolj bogat v zgodovini Zlatih bobnov. Nastopalo je več večjih in manjših zvezd, ki osrečujejo najbolj zahtevne javnosti. Res so bili med nastopajočimi tudi takšni, ki niso imeli pripravljenih folij in so samo žonglirali, ampak govorili so dokaj zanimive reči, kot je razvidno iz prispevkov v zborniku Forum Zlatega bobna. Več kot pester je bil tudi večerni program in sploh družabni del; disko zabave z znanimi ansambli, kulturni dogodki v čarobnem ozračju starega Pirana, da neuradnih žurk in prečudovitega sonca niti ne štejemo na svoj račun.

Naj si v zvezi z vsebino festivala pomagam še s primerjavo oz. izkušnjami z obiskov konferenc, kongresov in festivalov v zadnjih mesecih. Seveda je težko primerjati tako različne dogodke, kot so kanski festival, ESOMAR-jev kongres ali konferenco in znanstveno srečanje evropskih marketinških akademikov ter portoroški Zlati boben. Kljub temu pa lahko povzamem, da je veliko predavateljev skupnih oz. da smo jih v Portorož pripeljali s prej omenjenih dogodkov ter da je bil splošni nivo predstavitev na Zlatem bobnu vsaj enakovreden evropskim dogodkom. Če upoštevamo še kotizacijo pa lahko naš dogodek nedvomno postavimo na prvo mesto po razmerju “value for money”. Dan na Zlatem bobnu je stal udeleženca 100 mark, kar je vsaj dvakrat oz. tudi štirikrat manj, kot udeležba na kateremkoli drugem podobnem, to je komercialnem in ponavljajočem se dogodku.

Za konec tega prvega pobobnovskega razmišljanja sem si pustil najtrši oreh, ki ga žal ne morem tako enostavno odpraviti oz. predstavlja resnično grožnjo bodočemu razvoju ali celo obstoju Zlatega bobna. Njegovo jedro in bistvo bi naj bilo tekmovanje oglaševalskih del Nove Evrope oz. držav v tranziciji, tako kot je na kanskem festivalu tozadevno svetovno prvenstvo. Na tem mestu pa vse leporečje predsednika in drugih članov žirije ni dovolj. Oglaševalska produkcija v obravnavanih državah postaja skromnejša, predvsem po kvanititeti in tudi po kvaliteti. Še tako dobri posamezniki ne morejo dvigniti povprečja, predvsem pa ne dejstva, da je domačih blagovnih znamk oz. močnih naročnikov vse manj. Multinacionalke se v zelo omejenem obsegu odločajo za lokalno produkcijo, pri tem pa zagotovo ne postavljajo na prvo mesto visokih oglaševalskih standardov. Če je svetovno oglaševanje v krizi, potem je to dvakrat res v naši, vse manj novi Evropi.

Zlati boben v sedanjih okvirih preprosto ne more biti blesteč oglaševalski festival in tega dejstva se ne da uravnotežiti z najboljšo šolo tržnega komuniciranja. Oktobrski dnevi v Portorožu  sicer imajo bogato vsebino, izreden družabni naboj in so vsaj za tuje udeležence še zmeraj enkratna izkušnja; a vse to je premalo, če hoče festival oz. njegovi organizatorji preživeti. Dileme razvoja festivala, ki presegajo vprašanje strehe nad avditorijem, so vsem organizatorjem še kako blizu, čeprav jih ne razglašamo pod prvo točko tiskovnih konferenc. V naslednjih mesecih bo o teh dilemah povedanih veliko besed in težko je vnaprej predvideti srečen konec. Zagotovo pa drži, da se lahko Zlati boben obdrži v Portorožu samo v primeru, če bo domača strokovna javnost hotela razumeti njegovo vrednost za svoj razvoj.