"Gledanje televizije in branje časopisov lahko povzroči slabost, jezo in druge psihične težave." Zmeraj več nas je, ki upoštevamo to opozorilo in živimo bolj zdravo. Ponavadi cele dneve delamo, zato se nam zdi, da nam gre vsak dan bolje. Kadar nam govorice o naraščajoči brezposelnosti, aferah, nesposobnih poslancih in problemih privatizacije le preveč načnejo živce, se odločimo za kakšen izlet v Evropo. Ko se spet vrnemo, se nam zdi Slovenija najlepša vas na svetu.

Evropi sta danes pravzaprav dve: poleg Zahodne še Srednja in Vzhodna Evropa. Ker sem v aprilu bil na Zahodu, je bil v maju čas za Vzhod oz. za Madžarsko. Najprej se je v mestu Pecs odvijala 3. mednarodna konferenca madžarskega društva za marketing, teden dni kasneje pa v Budimpešti seminar o marketinški integraciji Vzhoda in Zahoda v organizaciji evropskega združenja ESOMAR. Dva močna razloga torej, da sem sedel v avto in se začel prebijati proti vzhodu.

Pot do Budimpešte nasploh ne bi bila vredna opisa, ker jo večina bralcev prav dobro pozna. Moram pa posebej omeniti prvo potovanje v Pecs, ko sem se odločil za eksperimentalno verzijo čez Hrvaško. Pot od Zagreba do Kutine, čez Velike Zdence in Virovitico, ni bila nevarna, zato pa tem bolj depresivna. Kratka vožnja čez Papuk in Bilogoro praktično pokaže vse posledice vojne: izpraznjene vasi, zažgane in razstreljene hiše, UNOPROFOR-jeve kontrole, mlade fante brez nog, oborožene mimoidoče v uniformah vseh vrst, nezaupanje in sovražna zavist do tujcev. Ko sva z ženo prišla v sončni, prijazni in cvetoči Pecs, se nama je zdelo da sva nazaj na Zahodu.

Znano je, da se Madžarska od vseh bivših socialističnih držav najhitreje razvija. V Budimpešti so praktično vse svetovne firme, ki se zavedajo pomena novih vzhodnoevropskih trgov. To velja tudi za propagandne agencije in raziskovalne inštitucije, ki nudijo logistično podporo svojim klientom na njihovih osvajalskih pohodih. Kolegica iz MODUS-a, največje madžarske tržnoraziskovalne hiše, ki ni v tuji lasti, mi je povedala, da že več kot leto dni ni napisala nobene ponudbe ali poročila v madžarščini. Praktično poteka vse poslovanje v angleščini ali nemščini, zato je znanje tujih jezikov na Madžarskem med najhitrejšimi potmi do uspeha.

Uspeh se kaže skozi nove ceste in fasade, napise svetovnih blagovnih znamk, prekrasne izložbe, hitre avtomobile, ponudbo turističnih agencij. Ta uspeh zares občuti 3 % procente Madžarov, v manjši meri pa še kakšna četrtina. Približno polovica prebivalstva pa živi pod ali na meji revščine. Pokojnine okoli sto mark niso nič izjemnega, slovenske povprečne plače pa so za večino Madžarov še zmeraj samo lepe želje. Petnajst procentov gospodarstva je že privatiziranega in se pod tujim vodstvom uspešno razvija, vendar za polovico razpadojočih podjetij ne bo nobenega kupca. Zato je brezposelnost enaka naši in še raste. Budimpešta se razvija v svetovno metropolo, kar med drugim pomeni tudi najboljšo ponudbo prostitucije v Evropi. Madžarski pesimizem je tradicionalen, vendar ima prav trdno materialno osnovo.

O teh in podobonih težavah smo govorili na naših marketinških srečanjih. Pri tem je bila Madžarska vedno svetal zgled, kajti težave Poljske, Rusije, Bolgarije ali Romunije so še mnogokratniki problemov naših sosedov. Kaj vse to pomeni za spreminjanje vrednot, kulturnih navad in prihodnost novih generacij ? Ali lahko sploh govorimo o Srednji in Vzhodni Evropi kot o enotnem tržnem prostoru ? Kakšne so možnosti hitrejšega razvoja tega dela Evrope, ki je veliko upanje za prenasičeno gospodarstvo zahodnoevropskih držav ?

Odgovori na našteta in podobna vprašanja so enostavni, različni in nezadovoljivi. Seveda bivše socialistične države niso enoten tržni prostor, glede na njihove ogromne kulturne in ekonomske razlike. Vrednote in kultura se spreminjajo hitreje kot jim je mogoče slediti, vendar to ne pomeni enostavno posnemanje zahodnega sveta. Upanje na boljšo prihodnost ostaja, vendar bo za starejšo polovico prebivalstva ostalo le upanje. Še tako hiter razvoj bo samo večal socialne razlike, splošno povprečje pa bo raslo zelo počasi. Zapravljenih desetletij pač ni mogoče odkupiti drugače kot s pokoro celih generacij.

"Od prvega entuziazma skozi razočaranje, izgubljene iluzije, frustracije, vendar s pogumom, močjo in vztrajnostjo do uspeha." To je bil zaključni stavek enega izmed predavateljev, ki je mejil že bolj na literaturo, kot na znanost. Časovno dimenzijo in praktično izvedbo te lepe misli pa si mora seveda vsak sam opredeliti.