|
piše predava raziskuje svetuje |
 |
|
|
|
| Ne samo za genije in psihopate! |
|
|
| 29. oktober 2008 | |
|
Dejstvo, da me je urednica gospodarske redakcije časnika Delo povabila k pisanju kolumne o podjetništvu za prilogo FT je že samo po sebi velika novica. Slovenski mediji nasploh so namreč v preteklosti o podjetništvu malo pisali, članki o podjetnikih pa so bili večkrat med zanimivostmi in kroniko kot med gospodarstvom. Zato zdaj verjamem, da uvodni stavek v predstavitvi raziskovalnega projekta »Odnos do podjetništva med srednješolci« ni samo fraza. »V Sloveniji se je odnos do podjetništva na vseh ravneh v zadnjem desetletju bistveno izboljšal« je zapisal dr. Jaka Vadnjal, vodja raziskovalne skupine pri Znanstveno-raziskovalnem inštitutu Gea College. Projekt se izvaja v sodelovanju s Konzorcijem za uvajanje novih izobraževalnih programov v srednjem poklicnem in strokovnem izobraževanju s področja storitev in ravno ta teden se začenja anketiranje dijakov četrtih letnikov, ki bo omogočilo natančno analizo odnosa do podjetništva med mladimi v Sloveniji. Zakaj je to pomembno in kakšno sliko mladih podjetnikov smo postavili na osnovi pilotskega raziskovanja pa v naslednjih odstavkih. Moj privilegij v okviru omenjenega projekta je, da se že skoraj leto dni pogovarjam z mladimi o njihovem odnosu do podjetništva. Stanje po šolah je pričakovano različno, a je nasploh razveseljivo, da si od ene tretjine do polovice dijakov v posameznih razredih želi postati podjetnik. Za gimnazije je sicer bolj značilno, da dijaki poglobljeno razmišljajo o svoji študijski izbiri, manj pa o tem, s čim se bodo ukvarjali za preživetje. Nekateri razmišljajo, da bi postali zdravniki, arhitekti ali pravniki in hkrati pravijo, da jih podjetništvo prav nič ne zanima. Za večino mladih so glavna podjetniška imena Tuš, Akrapovič in Pečečnik, torej tista, ki imajo največjo medijsko prisotnost. Besedo podjetništvo pa tudi v zelo veliki meri povezujejo z nepoštenostjo, divjo privatizacijo, goljufanjem, hitrim bogatenjem. Splošen odnos do podjetništva in podjetnikov pri mladih je torej podoben tistemu med novinarji, ki podjetniške zgodbe objavljajo samo, če govorijo o izjemnih uspehih ali velikih lumparijah. Glavni namen našega raziskovalnega projekta je sicer analiza uspešnosti izobraževalnih programov za podjetništvo, ki bi morali dijake spodbujati in usposabljati za podjetnike. Manj kot tretjina dijakov slovenskih srednjih šol ima vsaj en poslovni predmet, kar je v najboljšem primeru prva spodbuda za poslovni interes. Dijaki ekonomskih in administrativnih šol pa imajo tudi po pet poslovnih predmetov, med katerimi je posebej zanimivo t.i. »učno podjetje«. V teoriji sicer ni jasno oz. je še zmeraj odprta diskusija, v kolikšni meri je mogoče mlade učiti podjetništva ter katere učne metode so najbolj uspešne. Nesporno pa je, da bodo zaradi tehnološkega razvoja, globalnih trendov, organizacijskih sprememb v podjetjih in možnosti poklicne izbire, ki jim je izpostavljen vsak posameznik, podjetniške sposobnosti zmeraj bolj pomembne. Že zdaj majhna podjetja ustvarijo večino novih delovnih mest in je podjetništvo bistveno bolj pomembno za razvoj gospodarstva, kot to zaznava javno mnenje, mediji ali politiki. Spodbujanja podjetništva je zato veliko poslanstvo, ki bi ga morali širiti vsi, ki imajo pomemben vpliv na mladino. Največji vpliv na mnenje mladih imajo starši, z že oblikovanim odnosom do podjetništva. V kolikor so sami imeli oz. imajo podjetniške izkušnje, se to izrazito odraža v odgovorih njihovih otrok, ki jim želijo slediti. Sicer odnosa do podjetništva pri starših, ki so odraščali v socializmu, ne moremo bistveno izboljšati. Mogoče ga bodo spremenili njihovi otroci, če bodo postali uspešni podjetniki. Nek znanec, uspešen podjetnik, mi je sicer povedal, da ga mama še zmeraj sprašuje, kdaj si bo našel pravo službo. Še zmeraj imajo zelo pomemben vpliv na vrednote in cilje mladih učitelji, ki sodijo v isto generacijo, kot starši dijakov, zato navdušenja za podjetništvo ni pričakovati. Ampak lahko smo že optimistični, če so učitelji zadovoljni in imajo pozitiven odnos do življenja in okolja, v katerem vidijo priložnosti in izzive zaradi katerih je vredno uresničiti svoje potenciale. Mogoče se kakšnemu ministru delo učitelja ne zdi posebej zahtevno v primerjavi z zdravnikom in sodnikom, a to neznosno lahkost poučevanja zagotovo odtehta družbena vloga tega poklica. Na obiskanih srednjih šolah sem srečal nekaj super pozitivnih učiteljev poslovnih predmetov, ki pa imajo žal vpliv le na manjšino dijakov. Novost je bila zame izjemna vloga ravnatelja na delovanje ter splošno klimo šole in prav navdušujoče je bilo spoznati nekatere med njimi. Prepričan sem, da imajo ravnatelji osnovnih in srednjih šol večji vpliv na hitrost razvoja slovenske družba kot številčno primerljiva skupina politikov, zato bi si zaslužili vsaj del njihove medijske pozornosti. Za starši so najmočnejši dejavnik vpliva na mlade vrstniki, vse skupaj pa usmerja televizija, internet in drugi mediji. Če drži, da mediji o podjetništvu govorijo skoraj izključno na primerih izjemnih posameznikov in njihovih največjih dosežkov ali pa s tem pojmom povezujejo velike lumparije, potem ne preseneča, da so podjetniki v očeh mladine geniji, ki so sposobni izjemnih tehnoloških inovacij ali sociopati, ki nimajo nobenega čuta in odgovornosti za ljudi okrog sebe. Takšna podoba pa ni stimulativna za podjetniško odločitev in čeprav si jih relativno veliko želi postati podjetnik, se le del njih počuti sposobne za takšno pot. V svojem življenju sem se deset let preživljal kot učitelj in približno enako obdobje kot podjetnik, ko sam nosim odogovornost za svojo plačo in plače zaposlenih. Tudi brez velikih raziskav vem, da je status podjetnika med kolegi profesorji nizek, raven razumevanja med bližnjimi nihajoča, odnos družbe nespodbuden. Na sploh se podjetništvo razume kot posebnost, ne pa kot sestavni del gospodarstva in življenja posameznikov. In to je potrebno spremeniti, če se v tej globalni družbi ne želimo počutiti kot žrtve ampak kot igralci, ki imajo priložnost. Učitelji in novinarji imajo možnost ter odgovornost da spremenijo podobo podjetnika in spodbujajo interes za podjetništvo med mladimi. Bistveno prispevek pa lahko dajo tudi podjetniki in drugi managerji vseh vrst podjetij, če odkrito spregovorijo o svojih karierah. Te niso vedno na vrhuncu in vsak se v iskanju uspeha srečuje tudi z neuspehi, lahko tudi propade. Odločitve so povezane s tveganjem in nevarnosti so del našega okolja. Športniki vedo, da so padci del vzpona in najboljši se učijo tudi iz porazov. V gospodarstvu pa se preveč govori samo imperativu uspeha in če kdo naredi napako, se ga hitro izloči. Mnogi so šli med podjetnike ravno zato, da imajo svobodo, da se lahko učijo tudi na napakah. Potrebna pa je izredna osebna trdnost, da premagaš kritične poglede ljudi okrog sebe takrat, ko je najtežje. Mnogo je opredelitev podjetnika, ki naj bi bil inovator, obvladoval negotovost, ustvarjal priložnosti in novo vrednost. A to ni obveza samo v lastnem podjetju, ampak na vsakem delovnem mestu, tudi tam, kjer ni pričakovati velikih dobičkov. Pred mesecem je bila v Ljubljani organizirana medijsko spregledana konferenca o socialnem podjetništvu, ki je izpostavila vlogo posameznikov s podjetniškom obnašanjem, ne da bi hkrati pričakovali visoko osebno nagrado. Podjetništvo res ni samo za genije in sociopate, ampak je integralni del gospodarstva in pogoj delovanja demokratične družbe. Objavljeno v časniku Delo FT, 10. november 2008, str. 40 |
| < novejši/newer | older/starejši > |
|---|