Posebna izdaja revije Manager o inovativnosti in marketingu je zato pogumno dejanje in zahteva nekakšno obrazložitev. Pomemben argument zanjo je sodobna poslovna literatura, ki govori o »imperativu inovativnosti«. Če hočejo podjetja na svetovnem trgu, ki se stalno spreminja, uspešno poslovati, morajo neprestano inovirati. Avtorji inovativnost razlagajo kot del kreativnosti, inovacije pa so praktično uporabni rezultati kreativnih idej. Sodobna organizacija zato ne more biti uspešna, če nima sposobnosti generiranja čim več kreativnih idej. Splošno sprejeta pa je tudi trditev, da brez inovativnosti in uspešnih podjetij ni ekonomskega razvoja družbe. Zato naj bi bila prav sposobnost vzpodbujanja kreativnosti in inovativnosti nujna kompetenca sodobnega managerja.

Ali so slovenski managerji manj kreativni in inovativni? Seveda niso in ne morejo biti, ker je kreativnost univerzalna človeška kognitivna lastnost, ki je normalno porazdeljena med ljudi. Pa tudi če nismo psihologi, lahko ugotovimo, da so slovenski managerji skozi desetletja dokazali svojo iznajdljivost, ko so se prilagajali samoupravni in drugi zakonodaji. In kako bi lahko očitali pomanjkanje inovativnosti zmagovalcem tranzicije! Ali tržniki sploh razumejo inovativnost ali jo samo pridigajo?

V zahodnem svetu se kreativnost razume kot miselno orodje, ki pomaga pri reševanju problemov in uvajanju rešitev. Na tak način obravnava kreativnost vsa managerska literatura in predvsem poslovni svet, v katerem mora imeti kreativnost oprijemljive, na trgu uspešne rezultate. Westwood in Low pravita, da sta »inovativnost in kreativnost konceptualno opredeljeni in obravnavani na način, ki se ujema s socio-kulturnim in politično-ekonomskim kontekstom Združenih držav«. Ampak to je svet, v katerem vse bolj živimo tudi mi in tudi če nam ni všeč, kako so nekateri navdušeni nad njim, moramo za preživetje spoštovati pravila igre. Tako bi npr. bilo koristno posnemati ameriški šolski sistem, ki izrazito poudarja »odprt« učni stil, ta pa vzpodbuja neodvisnost mišljenja in radovednost, ki sta ključni za razvoj kreativnosti.

Zaradi globalizacije poslovanja, povečane medkulturne odvisnosti, mednarodne mobilnosti managerjev, strokovnjakov, vojakov in drugih delavcev, se sicer vse bolj poskuša razumeti vpliv kulture in družbenega okolja na inovativnost. Obseg inovacij v posamezni državi se pač ne da razložiti samo s politično ekonomskimi in strukturnimi dejavniki. Tako je Candolle že davnega leta 1885 trdil, da so znanstveni dosežki pogostejši med protestanti kot med katoliki. Dunphy pa je samo nekaj let nazaj resno pisal, da je v Rusiji manj inovacij, ker je slovanska kultura manj demokratična. Več inovativnosti je namreč v demokratičnih družbah, ki poudarjajo individualizem, različnost in svobodo. Zraven pa sodi tudi konkurečnost in odprtost. S prepletanjem kultur se povečajo možnosti za inovativnost posameznikov in organizacij.

Kreativnost in inovativnost torej imata družbeno dimenzijo, nista absolutni, ampak odvisni od kulture. Številne kulture v nasprotju s prevladujočo zahodno ideologijo poudarjajo vrednote stabilnosti in spreminjanje družbenih vzorcev ni dobrodošlo. Naša družba je tudi tukaj nekje vmes med Ameriko in Butanom, zato so pozivi, da naj postanemo tretje ali peto najbolj inovativno gospodarstvo smešni. Mogoče našega gospodarstva v klasičnem pomenu besede kmalu sploh ne bo več in mogoče to tudi ni prav pomembno za ljudi, ki bodo živeli na ozemlju današnje Slovenije. Če pa le želimo to nedomoljubno vizijo potisniti nekam v daljno prihodnost, bi bilo dobro preusmeriti našo iznajdljivost. Ne bodimo inovativni samo v odnosu do davkarije in zakonodaje, ampak kreativno razmišljajmo o trgu in postanimo inovativni do potrošnikov. Dejstva kažejo, da se to na dolgi rok bolj splača.

Uvodnik "Preusmerite iznajdljivost na trg", Manager+, Junij 2006 (3), str. 1.