Ajdov kruh, domača gorenjska teletina, kranjska klobasa, jetrca v dolenjski gostilni, postrv ob Kolpi, poli salama, žlikrofi…?
Lahko nadaljujete z ugibanjem, vendar bo vsak odgovor na naslovno vprašanje napačen.
 

Zakaj je ta klobasa slovenska? Ker je izdelana iz slovenskih surovin, na slovenskem ozemlju, z domačim kapitalom in z rokami slovenskih delavcev? A po kakšni logiki bi takšna hrana bila bolj zdrava in boljša od kakšne druge kombinacije.

Celotno razmišljanje ob okrogli mizi o konkurečnosti slovenske živilske industrije, objavljeno v prilogi Delo FT,  25.8. 2008

Nekateri poudarki iz članka:
...
Prebivalci Slovenije se verjetno v nobeni stvari ne razlikujemo bolj, kot ravno v načinu prehranjevanja. Poleg vseh tradicionalnih regijskih razlik na naš način prehranjevanja močno vplivajo starost, velikost in struktura gospodinjstva, izobrazba, zaposlitev, zdravje, prostočasne aktivnosti, higiena najbližje menze, odnos do lastnega telesa in teles različnih živali, osebni okus ter seveda dohodek.
...
Vsa ta naša različnost pa ima zanimiv skupen podatek. Poprečno slovensko gospodinjstvo za hrano in pijačo porabi dobrih 15% vseh razpoložljivih sredstev, kar pomeni največji delež stroškov gospodinjstva. Za hrano največ denarja ne dajo samo manj premožni, ampak tudi tisti z višjimi dohodki, ki svoje solidne prihodke ustrezno reducirajo s kupovanjem dodatnih količin, priboljškov in z obiskovanjem dobrih restavracij. Hrana in pijača sta najpomembnejši stvari v našem življenju, ne glede na to, koliko in kaj pojemo.
...
Za marketinški pristop je značilno, da ponudnik deluje na osnovi potreb in značilnosti trga, ne pa iz osebnih ambicij ali političnih zahtev. Iz naše kratke uvodne analize slovenskega trga hrane in pijače jasno sledi, da je povpraševanje po hrani in pijači izjemno heterogeno ter da poleg razpoložljivih virov posameznika vplivajo na njegove odločitve še številni drugi dejavniki. Zato je poveličevanje cene v večini trgovskih oglasov hudo podcenjevanje potrošnikov. Res lahko srečamo posameznike, ki praktično nimajo dohodkov in so vezani na socialno pomoč. Logično lahko tudi sklepamo, da obstajajo potrošniki, ki se pri hrani odločajo samo glede na ceno v odnosu do količine, zato da lahko več telefonirajo, se lepše oblečejo, dlje potujejo ali odplačujejo kredite. Vendar iz rezultatov razpoložljivih raziskav slovenskih prehrambenih podjetij preprosto ni videti, da je cena za večino odločilen dejavnik pri nakupnem odločanju za prehrambene izdelke in pijače. Pozicioniranje na osnovi nizke cene je zato zadnja strategija, ki bi jo svetovali slovenskem živilskemu podjetju ali trgovini.
...
Heterogenost pa ni značilna samo za povpraševanje ampak tudi za ponudbo. Po podatkih Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij je v Sloveniji kar 499 podjetij, ki zaposlujejo preko 15.000 ljudi. Podobno kot drugod v Evropi je 99% teh podjetij majhnih in srednje velikih, večina zelo majhnih. Kar je lahko prava usmeritev za podjetje s 500 zaposlenimi, bo malo verjetno prava strategije za majhno družinsko podjetje. Dajanje splošnih nasvetov in iskanje enotne strategije slovenske živilske industrije je zato jalovo početje, ki še na akademski ravni ne more nikomur koristiti. Posamezno podjetje mora med trendi na trgu poiskati svoje priložnosti ter oblikovati ponudbo in nastop na trgu glede na svoje specifične prednosti in slabosti.
...
Glede na naraščajočo moč trgovine je za uspeh in preživetje ključnega pomena distribucija oz. dostop do tržnih poti ter preko njih do potrošnikov. Največji slovenski poslovni subjekt v živilski panogi daje temu elementu trženjskega spleta takšen pomen, da je celotno poslovno strategijo podredil obvladovanju največjega trgovca. Če se pri njemu zdi takšna strategija dokaj uspešna, je za vse ostale preprosto neuresničljiva. Veliko podjetja sicer še lahko zagotavljajo korektne odnose s trgovci in dostop do polic, celo uvajajo strategijo upravljanja kategorij izdelkov. Zelo majhni pa nikoli ne bodo prišli na police velikih trgovin, še v pisarne vodilnih ne. Zato morajo iskati alternativne oblike distribucije, pri čemer si lahko vzamejo za zgled slovenske vinarje. Kmečki turizem, direktna oskrba lokalov, graditev dolgoročnih odnosov s specializiranimi trgovci, spletna trgovina, ki ima že mednarodne razsežnosti, skupni regijski nastopi, višja oblike medsebojnega povezovanja so odlični načini za preboj do končnih potrošnikov. Kdor bi znal podobno povezati majhne proizvajalce visoko kvalitetnih prehrambenih izdelkov, na dobri lokaciji v Ljubljani in večjih mestih odpreti specializirane trgovine, bi zagotovo imel dovolj prometa za uspešno poslovanje. Obstoječim poslovnim pobudam pa bi lahko pomagali tudi državni organi, da bi lažje izpolnili vse formularje za pridobitev evropskih sredstev.
...
Cockta na srbskem trgu ni slovenska znamka in Smoki na slovenskem trgu ni srbski izdelek. Cockta in Smoki sta znamki dveh zelo različnih izdelkov, a imata precej skupnega v svoji zgodovini in dokazujeta, kako velik kapital je pozicija prvega vstopa na trg. Obe znamki sta bili pred desetletji domači verziji uspešnih mednarodnih izdelkov, ki na takratnem jugoslovanskem trgu niso bili takoj dostopni. Ker pa sta bila oba izdelka kvalitetna in celo izboljšana, sta preživela vstop »originalov« in drugih konkurentov. Če bi strategija teh dveh znamk temeljila samo na poreklu in nižji ceni, bi jih trgovske znamke izbrisale s polic. Ker pa imata jasno pozicijo, ohranjata visoke tržne deleže in potencial za širitev.
...
Potrošniki jedo ob različnih priložnostih različno hrano. Včasih je glavni kriterij izbora zdravje, drugič okus, pogosto cena, v posebnih primerih celo poreklo. Akcija »KupuJEM slovensko« zato po moje ne more bistveno vplivati na odločitve naših potrošnikov, ki jim je kriterij slovenskega porekla kvečjemu dodatna utemeljitev izbora na osnovi nekega drugega kriterija; (npr. Cockto pijem, ker mi je všeč okus; če pa je še slovenska, pa tudi prav). Ko gre zares, ni pomembno čigav si, ampak kaj znaš. Ko se hrana draži, bodo potrošniki še bolj pozorni postali na ključne lastnosti izdelkov in prepričljive obljube znamk, ne pa na abstraktno slovensko poreklo. Pozitiven učinek akcije Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pa je lahko v tem, da bo medel odziv pri potrošnikih še bolj spodbudil podjetja k iskanju lastnih marketinških strategij. In te nikoli niso preprosti recepti, ampak enkratna kombinacija prednosti podjetja in priložnosti na trgu.

Objavljeno v časopisni prilogi Delo FT, 25. avgust 2008, str. 24-25.