»Jugoslavije ni več in slovenske blagovne znamke nimajo več prostora, kjer bi igrale vodilno vlogo. ...Če pa bo kateri slovenski proizvajalec pravočasno rešil probleme privatizacije, znal združiti kapital, znanje in ostale vire, bo pod svojim imenom mogoče lahko uspel tudi na kakšnem pomembnem tujem trgu. Ko bi čez deset let uspelo vsaj desetim !«? (Damjan, 1994)1 

Pred desetimi leti so tuje znamke tako agresivno osvajale slovenski trg, bivši jugoslovanski trg pa se je zdel zaradi vojnih razmer tako nedostopen, da se je zdela upravičena pesimistična napoved, da večina naših znamk ne bo preživela naslednjih deset let. Na našo skupno srečo pa so se »južni« trgi kmalu umirili in številne slovenske znamke imajo na hrvaškem, srbskem ali bosanskem trgu spet pomembne tržne deleže. Majhni trgovci so se na slovenskem trgu v zadnjem desetletju »sosedsko« povezali in na policah njihovih supermarketov prevladujejo domači izdelki. Končno so tudi slovenski potrošniki začeli ceniti »domačo« kvaliteto in jim tuja znamka sama po sebi ne pomeni večje vrednosti. V letu 2004 se nam lahko zdi, da so slovenske znamke del naše »zgodbe o uspehu«.