Fran Bonač, sin uspešnega knjigoveza in trgovca s papirjem, je bil star šestindvajset let, ko je oče Ivan začel graditi tovarno kartona v Ljubljani. ...
Do leta 1940, ko je bil Fran Bonač star šestdeset let, je imel poleg tovarne v Ljubljani v lasti še tovarno papirja Količevo in tovarno celuloze v Krškem, bil je glavni delničar v tovarni lepenke Ceršak in ustanovitelj ter pomemben delničar kartonažne tovarne v Zagrebu.  ....
Bil je med ustanovitelji Ljubljanskega velesejma ...izjemen podjetnik in ... »strateg slovenskega gospodarstva«....

Več o Franu Bonaču in drugih uspešnih ter pozabljenih podjetnikih na slovenskih tleh v člankih v reviji Manager.

Slovenska podjetja so pri predstavljanju svojih ustanoviteljev večinoma previdna, omenjajo jih v stavku ali dveh in s kakšno fotografijo, približno na enak način, kot uvedbo samoupravljanja ali zagon novega stroja. Tak nevtralen odnos do predhodnikov je logična posledica politične občutljivosti pri obravnavi zgodovinskih dogodkov. Prej ni bilo primerno govoriti o ljudeh izpred 2. svetovne vojne, zdaj se malo govori o pomembnih direktorjih iz socialističnega obdobja. A vsaj v nekaterih podjetjih bi veljalo razmisliti o bolj obsežni predstavitvi izjemnih posameznikov, ki so ustvarili kulturo podjetja, osvajali nove trge in razvijali znamko. Še posebej se to zdi logično, če podjetje že sicer uveljavlja »retro » linije izdelkov, izpostavlja besedo tradicija ali poskuša pridobiti dolgoročno zaupanje.

Zelo spoštljiv odnos do svoje preteklosti, ki je prinašal tudi praktične koristi, so pred dvajset in več leti pokazale Tobačna Ljubljana, Pivovarna Union in Radenska. Njihovi muzeji so bili zgledni primeri sodelovanja zgodovinske in marketinške stroke, prostori, ki so pritegnili relativno zelo veliko število ljudi in služili v kulturne ter promocijske namene. Trenutno je dostopen za javnost samo Pivovarski muzej, Tobačni muzej pa bodo spet odprli marca 2011 ob 140. obletnici Tobačna Ljubljana v obnovljenih prostorih v spomeniško zaščiteni zgradbi Kulturnega centra projekta Tobačna mesto. V Radencih so muzej, ki je bil tudi pomembna turistična zanimivost, pred leti žal zaprli, vendar lahko zapišemo obljubo novega predsednika uprave Zvoneta Murglja, da bodo že v letošnjem letu pristopili k projektu njegove ponovne otvoritve.

Posebno pozornost za zgodovino podjetja pokažejo pred praznovanjem obletnic, a takrat je praviloma premalo časa za celovito obdelavo preteklosti. So pa takšni dogodki odlična spodbuda za začetek raziskovanja in moje zanimanje za razvoj slovenskih znamk ter gospodarsko zgodovino se je začelo ravno s pisanjem tekstov ob 50. obletnici Iskre in 80. obletnici Heliosa. Ob takšnih dogodkih in prenovah prostorov so se marsikje razstavile manjše zbirke starih izdelkov in drugih dosežkov. Dober primer je razstavni prostor v upravni stavbi Gorenja, pa tudi podpora družbe DrogaKolinska razstavi o Cockti, ki jo je na pobudo Društva za marketing Slovenije pripravil Slovenski etnografski muzej poleti 2010. V mladih in hitro razvijajočih se podjetjih največkrat ni časa ne volje za spremljanje razvoja, a so tudi izjeme, kot je npr. Ivo Boscarol, ki stranke že ob sprejemu v novi stavbi navduši s pregledom dosežkov in pomembnih dogodkov.

Ključno vlogo pri ohranitvi industrijske kulturne dediščine v Sloveniji je dolga leta imel Tehniški muzej Slovenije, v zadnjem desetletju pa odkrivajo gospodarsko področje z zanimivi razstavami in strokovnimi posvetovanji tudi številni drugi slovenski muzeji. Za ohranitev gospodarske kulturne dediščine imajo poleg muzejev in drugih strokovnih inštitucij pomembno vlogo tudi ljubiteljska društva, kot je npr. Domžalsko zgodovinsko društvo, ki je dalo pobudo, da je občina vsaj začasno obvarovala izjemno secesijsko stavbo in celoten kompleks nekdanje tekstilne tovarne Univerzale pred tekočim trakom graditeljev stanovanjskih blokov. Obstaja resna pobuda, da bi se na tej lokaciji uredil tudi nov muzej slovenskega gospodarstva, ki bi deloval predvsem kot mreža različnih zbirk in raziskovalno središče. Poleg muzejskih zbirk in zbirk posameznih podjetij so za gospodarsko zgodovino pomembni tudi zasebni zbiratelji, med katerimi izstopa Miro Slano s svojo Fabianijevo trgovino na Krasu, kjer ima preko deset tisoč izdelkov, promocijskih elementov in drugih. Za proučevanje gospodarske zgodovine je ključna vloga Inštituta za novejšo zgodovino, veliko pa je tudi zanimivih prispevkov kustosov in zgodovinarjev v drugih inštitucijah ter »svobodnjakov« oz. ljubiteljev družinske in krajevne zgodovine.

Pri odkrivanju tega bogastva znanja o razvoju, o ljudeh in uspehih naše gospodarske zgodovine pa sem dobil občutek, da v največjem delu ostaja skrito očem širše in poslovne javnosti. Priložnost, da se iz preteklosti učimo, razumemo sedanjost in z njo dokazujemo, da smo sposobni novega razvoja, se zdi neizkoriščena. Spet so na potezi novi izjemni posamezniki, novi »bonači«, ki bi npr. podprli idejo o gospodarskem muzeju kot veznemu členu obstoječih zbirk in znanj, centru za raziskovanje celotne gospodarske dediščine, tudi nesnovne, kamor sodijo znamke, pa procesi in ljudje. Takšna inštitucija bi lahko postala tudi izobraževalni center, turistična zanimivost in izložbeno okno za nove podjetnike.

Gospodarski zgodovinar Žarko Lazarevič  v pobudi za ustanovitev gospodarskega muzeja vidi priložnost tako za svojo stroko kot za gospodarstvo, pravi, da je »zgodovina spomin na preteklost, spomin pa je naša eksistencialna nuja, omogoča nam orientacijo v prostoru in  času, omogoča nam povezovanje znanja in izkušenj. Kot družba smo brez vedenja o preteklosti, brez popisane zgodovine, kot človek brez spomina.«

Objavljeno v Uspešni, podjetni in pozabljeni, revija Manager, februar 2011